Čilski rožnati ptičji pajek, Grammostola rosea je talna vrsta pajka, ki velja zaradi miroljubne in prilagodljive narave za dokaj nezahtevno vrsto, primerno za začetnike. Američani vsem ptičjim pajkom »ljubiteljsko« pravijo »Tarantulas«, ker naj bi bili podobno strupeni kot prave tarantele oz. pajki volkci iz družine Lycosidae; to je zavedlo že precej ljudi, da uporabljajo napačna imena. Ptičji pajki niso tarantele!

Sistematika: Arthropoda – Arachnida – Araneae - Mygalomorphae – Theraphosidae –Grammostola (Simon, 1892) - Grammostola rosea (Walckenaer, 1837).

Sinonimi: Grammostola cala; G. spatulata; Phrixotrichus rosea; Lasiodora rosea; Mygale rosea.

Tuja imena: Chilean rose, Rosehair, Chilean Fire, Chilean Flame Tarantula; Rote Chile-Vogelspinne.

Sorodne vrste: rod Grammostola šteje 19 južnoameriških vrst. Popularna kot domača žival postaja tudi vrsta G. aureostriata (»Chaco golden knee« ).

Domovina: Južna Amerika: Argentina, Bolivija, Čile (puščava Atacama).

Biotop/habitat: puščavski.

Velikost: telo do 6 cm; z nogami do 15 cm.

Obarvanost: obstaja veliko barvnih variant te vrste, običajno so po vrhu rjavkasti z bakrenim oklepom; nekateri so bolj rožnati ali rdečkasti oz. ta rdeča varianta ima rdeče obarvane dlačice po telesu. Trgovska razlikovanja: "Grammostola rosea" je standardne barve, "Grammostola cala" je rdeča oblika; "Grammostola spatulata" je rjava oblika.

Vedenje: pred levitvijo in v času prezimovanja ta vrsta normalno ne sprejme hrane, lahko do več tednov; če traja post več mesecev (lahko do 1 leta) pomeni, da življenski pogoji za pajka niso primerni in jih moramo ustrezno prilagoditi. V naravi je to nomadska vrsta, ki stalno potuje naokoli in išče luknje. To dela tudi v dovolj velikem terariju. Običajno so plašni in se umikajo nevarnosti, če je le možno; v sili dvignejo prednje noge v obrambni drži. Kot vsi ameriški pajki v nevarnosti odvrže strupene dlačice iz zadka, ki sovražnika lahko oslepijo ali zadušijo, zato ga ni priporočljivo prenašati po golih rokah z nezaščitenim obrazom. Niso zelo strupeni oz. nevarni ( v primerjavi z azijskimi ali afriškimi »morilskimi« vrstami), razen če je žrtev alergična na ptičje pajke. Levitev: če najdemo pajka na hrbtu, se lahko levi. Pod kožo jim raste nova koža že tedne pred levitvijo; začetek levitve izgeda, kot da je pajek poginil. Za normalno levitev potrebujejo pravilno vlažnost (najmanj 55%). Pri majhnih pajkcih poteka ta postopek hitreje, kot pri odraslih, kjer lahko traja nekaj tednov, da zopet normalno jedo.

Spol: samci imajo daljše noge in so bolj kosmati, odlakani; samice so bolj debele, čokate. Ob nakupu pazimo, da ne kupimo odraslega samca: ima kaveljčke na prvem paru nog. Pri pajkih ima samec končni člen nogi podobnega pedipalpa preobražen v kopulacijski organ za prenašanje semenčic na samico.

Temperatura: dnevna 25 – 28°C; nočna 20°C. Potrebuje prezimovanje pri 10-15°C.

Vlaga: 55 - 60 %.

Velikost insektarija: min. 30×30×30 cm.

Ureditev: puščavska. Na dno damo 5 – 10 cm peska ali zemlje (lahko je tudi rahlo navlažen vermikulit), ker posebej mladi osebki radi kopljejo. Samo manjši del naj bo malo bolj vlažen (tu naj bo tudi posodica z vodo), večina podlage naj bo suhe. Za skrivališče jim lahko damo kakšno hrastovo lubje, kamne,korenine, vivarijske vrste sukulentnih rastlin ipd..

Vzdrževanje: pazimo, da je v posodici voda in občasno navlažimo del podlage.

Hrana: črički, murni, kobilice, ličinke hroščev mokarjev, vešče, muhe itd.; damo 1 žuželko tedensko ali največ 4 – 6 žuželk na 14 dni za odraslo samico.

Razmnoževanje: pred parjenjem morajo obvezno prezimiti. Spolno zrel samec »plete mrežo« (sperm web), ko ocenimo, da je dovolj aktiven, ga spustimo k predhodno nahranjeni samici. Pred parjenjem lahko vivarij navlažimo s toplo vodo. Samec jo zvabi iz skrivališča z vibriranjem svojih nog. Samec jo »napade« tako, da s kaveljčki na prednjih nogah zadržuje njene helicere (prvi par pipalk) in jo porine v navpično lego, da lahko pride do njenega zadka; vstavi enega ali oba pedipalpa (drugi par pipalk) v njen zadek in odloži semenske cevčice s spermo. Takoj zatem vzamemo samca iz posode; lahko ga pripustimo več samicam ali eni večkrat, da se poveča možnost uspešne oploditve. Samček nekaj tednov po parjenju pogine. Samice ne hranimo. Oplojena samica bo čez nekaj tednov odložila kokon, ki vsebuje običajno 300 – 500 ličink v 2. stadiju; mladi pajkci – »slingi« se izležejo po 3 – 5 tednih.

Rokovanje: nikakor! Čeprav velja za miroljubnega, se posamezni osebki med seboj razlikujejo glede značaja. To škoduje pajku (stres), lahko tudi nam, vseeno ne pozabimo, da imajo strup in neprijetne dlačice, ki lahko zaidejo v dihala ali oči!

Bolezni: pretrgan zadek, poškodbe nog, glivice, pršice, parazitske žuželke.

Ogroženost: masovno jih izvažajo v ZDA in Evropo kot domačo žival, zato raje kupimo pajke od vzreditelja.

Posebnosti: samica pogosto po parjenju ali prej samca poje.

Življenjska doba: samice najmanj 20 let; samčki precej manj (običajno samo 2 leti).

Copyright © Bojan Dolenc