Belica, Leucaspius delineatus, Heckel, 1843 je ogrožena in zaščitena vrsta krapovca.
Zaradi redkosti in majhnosti bi bilo smiselno in iz vidika zaščite koristno to vrsto gojiti v ustreznem ribniku ali dovolj velikem akvariju z namenom, da se ohranijo, saj v svojem naravnem okolju pri nas večinoma nimajo več možnosti preživetja, ker je tam že prisotnih preveč tujerodnih plenilskih vrst rib, ki jih tja vlagajo športni ribiči. Take majhne ribice, kot je belica, za njih predstavljajo zgolj nezaželjen “ribji plevel”.

Preuredil sem enega svojih večjih akvarijev v “biotop murska mrtvica” s pomočjo, pobudo našega člana, akvarista in ribiča Jožeta Vrbaniča - v sodelovanju pri projektu zaščite belice; tu sem naselil tudi pri nas in v celotni Evropi še bolj ogroženo evropsko veliko senčico, Umbra krameri , Walbaum, 1792, ki jo najdemo v naravi pogosto v istih vodah, kot belice. Nasplošno velja, da akvaristi posvečamo premalo pozornosti domačim, avtohtonim ribam, ki so lahko zelo lepe in zanimive akvarijske ribe; recimo obnašanje in drst omenjenih dveh rib je nekaj posebnega, enako kot to velja recimo za naše zete (Gasterosteus aculeatus) ali pezdirke (Rhodeus sericeus).

Sistematika: Osteichthyes - Actinopterygii – Cypriniformes – Cyprinidae – Leucaspius.
Tuja imena: Sunbleak, Belica (angl.); Moderlieschen, Mutlosen ( nem.); Zwerglaube (avstrijsko); L'alborella fasciata (ital.); Able de Heckel (franc.); ovsienka (slovaško); ovsenička (češko); belica, lokalno: najlonka, belka, kosalj (hrvaško); povruš (srbsko) …
Domovina: srednja (severno od Alp) in vzhodna Evropa in Azija, od Rena do Volge, od južne Švedske do Kaspijskega in Črnega morja.V Sloveniji so bila znana nahajališča v ribnikih na Dravskem polju; danes velja za domnevno izumrlo vrsto (nekaj ogroženih primerkov se menda še nahaja pri nas).
Biotop/habitat: počasi tekoče sladke ali brakične vode, ki so na obrežju močno zaračene: od namakalnih in izsuševalnih kanalov in prekopov do ribnikov in plitkih jezer, tudi v počasi tekočih nižinskih rekah.V naravi se zbirajo v jatah, ki so najštevilčnejše jeseni, takrat se zadržujejo pod vodno gladino; pozimi jate razpadejo na manjše enote in prezimijo na dnu. Pomladi se zopet vrnejo na gladino, so značilna površinska riba.
Velikost: samec 9 cm; samica 12 cm; v akvariju dosežejo običajno med 5 - 7 cm. Maksimalna dolžina 19 cm.
Anatomija/obarvanost: imajo podlogovato, bočno sploščeno telo, usta so nadstojna; po telesu imajo velike srebrne luske, ki rade odpadejo. Plavuti so prozorne, hrbtno plavut imajo kratko. Hrbet je olivne barve, boki so srebrnkasti, trebuh je srebrno bel; vzdolž bokov od glave do repa poteka svetleča srebrno modra proga. Belice se po obarvanosti razlikujejo glede na različne habitate. Populacije v rekah so dosti svetlejše od tistih, ki živijo v jezerih ali ribnikih.
Spol: samci so manjši in bolj vitki; imajo daljše prsne plavuti.
Obnašanje: miroljubna riba jate, imeti moramo jato najmanj 10 osebkov. So občutljive na zraku, zato jih nikoli ne lovimo z mrežico, ampak jih ulovimo s posodo pod vodo in prenesemo drugam vedno pod vodo!
Ureditev akvarija: minimalna velikost akvarija 120 cm (240 l). Ker so dobre plavalke, naj bo akvarij čim daljši. Na dnu damo droben pesek; zadaj in ob straneh akvarij bogato zasadimo s hladnovodnimi vodnimi rastlinami, kot so: vrste lokvanjev (Nympaea spp.), šejek (Hydrocharis morsus-ranae), rogolist, vrste rmancev, porečnik (Alisma plantago aquatica), streluša (Sagittaria sagittifolia), vodna škarjica (Stratiotes aloides), vodni orešek (Trapa natans), vodna dresen (Polygonum amphibium), mešinke (Utricularia spp.), vodni plavček (Salvinia natans), vodni mah (Fontinalis antipyretica); lahko uporabimo tudi tujerodni lotus (Nelumbo nucifera) ali tujerodno kanadsko račjo zel (Elodea Canadensis) ipd.. Voda: pH= 6,0 – 10,00; dGH do 15°; prenesejo nekaj soli.
Temperatura: v naravi 2°-32°C, v akvariju optimalna 18 – 24°C.
Hrana: fito in zooplankton, talni nevretenčarji in celo leteče žuželke, alge, vodne rastline.

Razmnoževanje: samec skrbi za ikre. Spolno dozorijo v 2. letu, drstijo se od aprila do maja. Drstna temperature: 18°-20°C. Samica skupke (nitke) lepljivih iker odlaga na spodnjo stran listov rastlin, najpogosteje na steblo lokvanja ali podobne vodne rastline. Samec čuva gnezdo, dovaja ikram svežo vodo tako, da dreza s telesom v steblo vodne rastline; poleg tega ikre obliva z antibakterijsko tekočino! Mladice hranimo s finim fito in zooplanktonom, dobre rezultate dajejo kotačniki golidice (Brachionus spp.).
Življenska doba: do 3 leta.
Posebnosti: včasih so iz lusk belice delali umetne bisere.
Ogroženost: izsuševanje prekopov in kanalov, herbicidi, tujerodne invazivne vrste rib, posebno močno jih ogroža psevdorazbora, Pseudorasbora parva: je nosilec parazita (Spherotecum destruens), ki onesposobi ali ubije druge vrste rib, predvsem krapovcev. Če žrtev ne ubije, ta parazit povzroči, da ribe postanejo sterilne. Prihaja tudi do hibridizacije med psevdorazboro in belico, zaradi česar se populacije belice manjšajo, saj hibridne ličinke poginejo najkasneje do 18. dneva. Žal konkretnih varstvenih ukrepov belica nima, morali bi nujno zaščititi vedno redkejše naravne biotope te vrste!

Bojan Dolenc