15. julija je naš stari akva - znalec Heiko Bleher dobil naslednico, hčerki je ime Amanda Flora Bleher; ob rojstvu je punčka tehtala 2950 g. Srečni očka upa, da bo hčerka nadaljevala z družinsko tradicijo, da bo pretaknila vse skrite vodne kotičke tega sveta in raziskovala vodno življenje, preden bo prepozno za marsikatero ogroženo vrsto, kot so to počeli (počenjo) to tako zavzeto oče Heiko Bleher, mama Natasha, babica Amanda Flora Hilda Bleher in dedek Adolf Kiel.

Želimo in upamo, a bo prav tako pomagala razvijati akvaristiko, čudoviti hobi, kar je 120 letna družinska tradicija in tudi pripomogla k boljšemu poznavanju biodiverzitete vodnega življenja na tem planetu. Čestitamo Heiku in Natashi ob rojstvu hčerke!

Dear Heiko & Natasha! Receive congratulations from slovene aquarists at the birth of your˙s daughter Amanda Flora Bleher!

>> Glej: Interview with: Heiko Bleher, Jul-2010

Bolton - Britansko društvo za zaščito živali (RSPCA) je izdalo opozorilo, naj bodo ljudje pozorni, saj obstaja možnost, da je v severnem delu Anglije pobegnilo veliko število čilskih rožnatih ptičjih pajkov (Grammostola rosea).

Opozorilo je prišlo po dveh različnih incidentih z deset centimetrov velikimi čilskimi rožnatimi ptičjimi pajki, ki sicer ne veljajo za pretirano strupene, a lahko v samoobrambi „izstrelijo“ hrbtne dlake. Če te pristanejo v posameznikovih očeh, je lahko posledica tudi slepota. V mestu Bolton v bližini Manchestra so na dveh vrtovih, ki sta bila drug od drugega oddaljena približno 3 km, našli po enega pajka. Strokovnjaki zdaj predvidevajo, da bi lahko bila na prostosti večja skupina pajkov. Ptičji pajki iz Južne Amerike so namreč zelo priljubljena vrsta med zbiratelji. Inšpektor RSPCA Derek Hampson je dejal, da bi bilo preveliko naključje, če bi dva pajka v istem času pobegnila iz dveh različnih terarijev in zato izpostavil možnost, da je iz enega terarija pobegnila večja skupina pajkov. Britance je pozval, naj bodo pozorni in obvestijo oblasti, če opazijo še kakšnega pajka.

Ta vrsta pajkov v Veliki Britaniji zaradi neugodnega podnebja na prostem sicer ne bi mogla preživeti dlje časa.

Grammostola rosea

Po besedah organizatrojev bodo ljubitelji morja in narave lahko izvedeli več o delfinih v slovenskem morju, o aktivnostih društva v zadnjem letu ter si ogledali razstavo fotografij in z Oskarjem nagrajeni dokumentarni film Skriti zaliv.

Otroci se bodo lahko udeležili ustvarjalnih delavnic in poučnih iger ter tako spoznali več o življenju delfinov. Dogajanje bodo popestrili srečelov, izlet z ladjico, nastopi plesnih skupin ter večerni koncert glasbenih skupin.

http://www.primorska.info/novice/9498/dan_delfinov_na_tartinijevem_trgu

Zelo dober članek o zaščitenih morskih datljih je objavila spletna stran Primorske novice.

"Morski datlji, znani pod hrvaškim imenom prstaci, so školjke, ki jih kljub prepovedim nekateri še vedno nabirajo, prodajajo ali jedo. Morski datlji potrebujejo povprečno četrt stoletja, da zrastejo pet centimetrov, ko so zanimivi za prodajo. To je cela večnost v primerjavi z mediteransko klapavico, ki je za prodajo primerna že po dveh letih. Mediteranske klapavice lahko tudi gojimo ali jih nabiramo brez negativnih posledic za okolje, medtem ko nabiranje morskih datljev (ki jih 'tolčejo' iz skal) v morju, povzroča veliko uničenje morskega živega sveta.

Po nekaterih podatkih se poškodovano morsko dno lahko obnovi v nekaj desetletjih, a marsikje zaradi zahtevnih razmer (valovanje...) za vedno ostane golo in oropano življenja. S tem je porušeno naravno ravnovesje, zmanjšuje se količina obalnih rib, obala ni več zanimiva za kopanje in potapljanje, raznolikost živega sveta upada. Ogrožena je biotska raznovrstnost celotnega Sredozemskega morja, poleg narave pa so oškodovani še vsaj ribiči in turistično gospodarstvo."

Vam je gostinec že kdaj ponudil morske datlje? Po neuradnih podatkih se to v gostilnah po Sloveniji žal še vedno dogaja. Medtem ko so gostinci na obali bolj pazljivi, se na Krasu, Goriškem, Štajerskem in v osrednji Sloveniji kazni očitno ne bojijo, saj morske datlje še vedno ponujajo, včasih celo na jedilnih listih. To nazorno kaže, da ima sistem luknje. V Sloveniji veljajo konvencije, zakoni, pravilniki in uredbe, a smo žal še daleč od tega, da bi se določbe uveljavile tudi v praksi. Kršitev je še vedno precej. V Italiji je drugače. Nadzor je pogostejši, denarne kazni pa lahko dosežejo tudi nekaj deset tisoč evrov. V najslabšem primeru gostincu poleg vsega še zaprejo lokal. Ali kot je rekel boter mesec Zvezdici zaspanki: “Kazen mora biti vzgojna.”

Slika zgoraj desno: Datelj v skali Foto: ŽELJKO VIDIC / SCAN GEA

TRST - V vodah miramarskega rezervata pri Trstu se je včeraj okoli poldneva zgodila tragična nesreča. Prizadeta sta bila dva slovenska biologa, ki sta s svojimi tržaškimi kolegi že nekaj dni sledila izpopolnjevalnim tečajem za izkušene potapljače. Eden izmed njiju, 41- letni Samo Alajbegovič iz Pirana, je v podvodnih akcijah izgubil življenje, drugi, 31- letni Žiga Dobrajc, pa je trenutno v smrtni nevarnosti hospitaliziran na oddelku za reanimacijo tržaške bolnišnice Katinara.

Tragično ponesrečena potapljača sta, kot že rečeno, opravljala poklicne obveznosti v zaščitenih vodah rezervata v Miramaru. Skupina potapljačev, biologov iz Italije in Slovenije je na povabilo podjetja N.U.E.T.H. (North Underwater Explorer Team) preizkušala opremo »rebreather«. Kot poroča tržaški dnevnik Il Piccolo naj bi bili vzroki nesreče tehnične narave. Oba slovenska potapljača sta namreč preizkušala visoko tehnološko opremo, tragedijo pa naj bi povzročila okvara v dihalnem sistemu, ki je trenutno na preiskavah pri pristojnih organih. Problematični pripomoček nosi ime »rebreather«, omogočal pa naj bi boljši izkoristek kisika in njegovo manjšo porabo. Ta potapljačem omogoča dihanje s pomočjo kroženja plina s čim manjšim izpuščanjem zraka, tako da se lahko čim bolj približajo morski favni. Ob tem je pomembno še, da pri dihanju pod vodo iz mask oziroma bombol ne izhaja zrak. To ne povzroča mehurčkov, ki so moteči za morski živelj, in omogoča bližnje opazovanje, fotografiranje rib. To sta bila tudi hobi pokojnega Alajbegoviča in poklicna naloga Žige Dobrajca, zaposlenega na morski biološki postaji v Piranu. To so naprave za potapljanje na zaprt sistem – se pravi, da imaš samo jeklenko s kisikom in notri računalnik dela mešanico zraka, ki jo potrebuješ. Kot kaže, je na obeh rebreatherjih prišlo do neke okvare. Možnosti za te okvare – po izjavah naših inštruktorjev – sta naslednji: da je bilo premalo kisika oziroma preveč ogljikovega dioksida ali pa so bile jeklenke napolnjene tam, kjer so izpušni plini, torej z monoksidom," nam je povedal Vladimir Ban, načelnik Podvodne reševalne službe in podpredsednik Slovenske potapljaške zveze.

Slovenska ponesrečenca sta se v miramarskih vodah potapljala s skupino tržaških sodelavcev, ki so ob nesreči takoj klicali pomoč. Mlajšega Dobrajca so po oživljanju ob štiridesetminutnem srčnem zastoju začasno stabilizirali in prenesli na Katinaro, kjer se še vedno bori s smrtjo, starejši Alajbegovič pa je umrl na kraju nesreče. 31-letni potapljač, ki je trenutno v komi, je sicer zaposlen na morski biološki postaji v Piranu. "Danes je to za nas prevelik šok. Za nesrečo smo izvedeli, ko smo prišli v službo, in ne vemo nič več. On je izjemno fajn fant in potapljač," nam je povedala ena izmed njegovih sodelavk.

Tragična nesreča slovenskih potapljačev v Miramaru dokazuje nevarnosti, ki kljub tehnološkim izpopolnjevanjem in izkušnjam pretijo temu poklicu.

Državni morski rezervat Miramare

http://www.lastampa.it/

Človeška ribica ali močeril je s pred kratkim potrjeno uradno življenjsko dobo skoraj 100 let na primerek prehitela japonskega orjaškega močerada (55 let), afriško volovsko žabo (45 let), evropsko krastačo (40 let) in pisanega nekturja (34 let). »Med dvoživkami je človeška ribica rekorderka,« je potrdil vodja raziskave Yann Voituron, ki je s skupino znanstvenikov proučeval človeške ribice v francoski jami Moulis (Saint-Girons). Leta 1952 so v tej jami uredili umetne bazene, kjer so poustvarili naravni habitat močerila (Proteus anguinus anguinus, Laurenti 1768) za potrebe projekta razmnoževanja človeške ribice, da jih ne bi bilo več potrebno izlavljati v naravi za potrebe znanstvenih raziskav; dolgo časa je bil to tudi edini tak uspešen program razmnoževanja te vrste. Po 60 letih imajo tu skoraj 400 človeških ribic, populacijo tedensko preverjajo in vnašajo spremembe od leta 1958 dalje. Na podlagi teh podatkov so izdelali kalkulacijo o starostni mortaliteti in plodnosti človeške ribice, raziskali so različne demografske pojave in fiziološke mehanizme, ki so vpleteni v počasno staranje in izjemno dolgo življensko dobo z namenom dešifrirati različne strategije, ki jih organizmi uporabljajo za daljšo življensko dobo. Raziskava, predstavljena v ugledni publikaciji Royal Society Biology Letters, kaže, da človeške ribice spolno dozorijo pri 16 letih in da na vsakih 12 let in pol izležejo 35 jajčec. »Življenje jim zagotovo podaljša zelo nizka fizična aktivnost, počasna reprodukcija, okolje brez stresa in specifična fiziologija,« je še razložil Voituron. Dodatna preučevanja starejših človeških ribic bodo ponudila natančnejšo razlago, kako jim uspe preživeti več kot 100 let. Po ocenah znanstvenikov je njihovo dolgo življenje odvisno od okolja, ki ni stresno in v katerem nimajo naravnih sovražnikov, kljub temu pa človeške ribice raziskovalce še vedno begajo, saj je dolga življenjska doba značilna predvsem za večje živali.

Liljana Bizjak Mali z Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s preučevanjem dvoživk in močeradov, je za Discovery News raziskavo označila za zelo zanimivo in »znanstveno pravilno«. Znanstveniki so odločeni še naprej raziskovati življenje človeške ribice, saj upajo, da jim bo uspelo odkriti »vrelec mladosti v kraljestvu živali«. Z njim pa bi se lahko dokopali tudi do odgovora, kako podaljšati življenje ljudem.

* Voituron, Yann, Michelle de Fraipont, Julien Issartel, Olivier Guillaume & Jean Clobert (2010): Extreme lifespan of the human fish (Proteus anguinus): a challenge for ageing mechanisms. Biol. Lett. published online before print July 21, 2010, doi:10.1098/rsbl.2010.0539

Glej tudi: O belem zmajčku in črnem parklju
Proteus v podzemnem akvariju

Sodelujte v diskusijah na to temo »

16.11.2009 Nova vrsta cesarske tetre

Prava resnica o tej zgodbi je sledeča:

Uvoznik Fa. Aquarium Glaser/Rodgau je uvozil v začetku leta 2002 iz Brazilije še neopisano vrsto tetre, katero so po podobnosti imeli za neopisano vrsto modre cesarske tetre rodu Inpaichtys, saj je na pogled zelo podobna vrsti Inpaichthys kerri, Géry & Junk, 1977, ki živi v reki Aripuana, pritoku brazilske reke Madeira. Vrsto so poimenovali glede na obarvanost „Lapis Tetra“ (po temnomodro obarvanem mineralu lapis azul), ker pa je prišla iz pristanišča Belém, tudi Inpaichthys sp. “Belém” (danes vemo da napačno). Zanimivo je, da je do danes pravo nahajališče in habitat te vrste v naravi neznano, to je poslovna skrivnost trgovcev, ki ribo izlavljajo in masovno pošilajo v Evropo.

Modra ali kraljevska cesarska tetra, Inpaichthys kerri, Géry & Junk, 1977, kateri so pripisali sorodstvo nove vrste, je vse od odkritja izjemno priljubljena vrsta karacinida v evropskih (predvsem nemših, čeških in francoskih) akvarijih in je redno naprodaj v zootrgovinah. Prvi primerki te vrste so zašli po naključju med nemške akvariste s pošiljko naravnih vodnih rastlin iz Brazilije; na rastlinah so bile ikre, ki so se razvile v ribice v bazenih z rastlinami pri prodajalcu akvarijskih rastlin. Ker je bila vrsta neopisana, sta jo obdelala ihtiologa Géry & Junk leta 1977. Nekako sta ugotovila, od kje te ribe izvirajo, potrebno pa je bilo celo uvesti nov rod: Inpaichthys pomeni kratice za INPA (indijanska okoljevarstvena organizacija) in ichthys (= riba).

Bork (2001) je bil prvi v Evropi, ki je poročal o novi vrsti modro obarvane tetre, ki so jo trgovci z ribami poimenovali „Lapis Tetra“ ali Inpaichthys sp. “Belém”. V hobiju se ta vrsta redno pojavlja med pošiljkami iz Južne Amerike od leta 1999. Hoffman & Hoffman, 2002 sta mislila, da gre za novo vrsto modre cesarske tetre, ihtiologa Zarske in pokojni Géry pa sta se poslužila za material in ihtiološki opis nove vrste kar rib iz akvarijev, kar je novost v ihtiologiji - za opis niso uporabljeni mrtvi muzejski primerki, temveč živi primerki, vzgojeni v akvarijih akvaristov! Ugotovila sta, da ta vrsta po vseh znakih sodi v rod Hyphessobrycon in ji dala tudi vrstno ime cyanotaenia (iz grše besede kyanos= temnomoder in latinske besede taenia= črta).
Uvrstila sta jo v skupino "Hyphessobrycon heterorhabdus kompleks" (H. cachimbensis, H. coelestinus, H. diancistrus, H. fernandezi, H. heterorhabdus, H. nigricinctus, H. paucilepis, H. sovichthys. H. tuyensis).

Zarske, A. & J. Géry (2006): Beschreibung einer neuer Salmler- Gattung und zweier neuer Arten (Teleostei: Characiformes: Characidae) aus Peru und Brasilien. Zoologisher Abhandlungen (Dresden), 55: 31-49.

Na sliki: Inpaichthys sp. “Belém” = Hyphessobrycon cyanotaenia, Zarske, A. & J. Géry, 2006.

Glej tudi ribo tedna:

Riba tedna
cesarska tetra Nematobrycon palmeri Cesarska tetra, Nematobrycon palmeri, Eigenmann, 1911 je akvaristično starejša, a kar malo pozabljena lepotica iz rek severozahodne Kolumbije, najbolj... (več...)

Skopje, Vrelo špilja - Še lani je italijanski potapljač Luiggi Casatti razglašal, da je odkril najglobjo jamo v Evropi. Letos trdi, da gre za najglobjo jamo na svetu. V torek se je potopil v to jamo v globino 203 m, vendar pravi, da je globoka najmanj 330m! Dosedaj je držala svetovni rekord v Guinnesovi knjigi rekordov jama Bushman Hole v Južni Afriki z 282 m. V vseevropski speleološki ekspediciji so udeleženi potapljači in speleologi iz Italije, Belgije in Makedonije.

Jama Vrelo je nominirana za 7 čudes tega svet, nahaja se v kanjonu reke Treske ob jezeru Matka v istoimenskem kanjonu v bližini Skopja.

V kanjonu se nahaja preko 1000 vrst rastlin, od tega jih je petina endemičnih; tu živi veliko redkih vrst metuljev (119 dnevnih in 140 nočnih "vešč", od tega jih je 77 endemičnih za Balkan, 18 je novih vrst) , ki jih ne najdemo nikjer drugje v Evropi; od številnih ptičev omenimo zaščitene in ogrožene mrhovinarje jastrebe in plešce itd.. Jezero je polno rib, katere vrste so, bo treba še raziskati (tu se menda drstijo nekatere endemične makedonske ribe, kot je ohridska postrv in druge?). Tu so odkrili 2 novi vrsti pajkov in 5 novih vrst pseudoškorpijonov.

Fotografija zgoraj desno: član speleološke ekspedicije "Vrelo 2009", Luca Pedrali se pripravlja na potop pred vhodom v jamo Vrelo ob jezeru Matka, 15 km jugovzhodno od Skopja. [Tomislav Georgiev]

http://macedoniaonline.eu/content/view/16111/2/